hazard

a sem imam toliko za učiti, da mi tastari sploh ne dovolijo zraven. Hja, tako je, ko misliš, da imaš za vse čas in odlašaš na kasneje. Moj moto je: “Ne naredi danes, kar lahko narediš jutri”. In ta jutri je danes. Pravzaprav je že ves teden, saj se bliža konferenca in pri enih dveh predmetih mi kar malo škriplje. Nisem dobro “podmazal”, zdaj pa imam. “Guljenje”. Ampak tista dva predmeta odpravim z levo roko. Raje v enem tednu skupaj, kot vse te mesece - vsak dan. Mah komu se da? Meni že ne. Bom pa sedaj nadoknadil tisti juti. (Imam dobre časovneopredelitve, a ne? Haha.)

No, da ne bom predolg, knjiga kliče, bom dal gor samo nekaj fotk. Od tu in tam.  Od tu, ko mi ni treba vsesti se za knjigo.     .  In predem se vsedem za knjigo. Naslednje so pa od tam,         , kjer mi ni treba nič misliti.

tudi danes ni minil, ne da bi se mi pripetila nevšečnost. Šli smo v skupini. Moški, kot se spodobi, naprej, ženske za nami. Ker pa sta me začela boleti kolena, sem od moške družbe izostal in čakal na ženski del ekipe. Ker pa te ekipe ni bilo od nikoder, sem se odločil, da nadaljujem sam pot proti vrhu. Nekdo me je celo vprašal, ali sem sam, pa sem odvrnil, da ne, ker so drugi malo naprej. In tako sem pogumno prišel sam na vrh, kjer je prvi del ekipe že pil vroč čaj.

Pa naj kdo reče, da nisem faca?

nič ne da…..Prazniki so bili zame “tumač” prekratki. . Res, da smo v tem času bili že marsikje na obisku, a najbolje mi je, ko gremo na pico. Pico obožujem. Na obiskih ponavadi izgledam običajno takole, ko pa čakam pico, se moj obraz čisto spremeni. In če ne bi videl fotk, sam sebi ne bi verjel, da je lahko to mogoče.

In ker se mi res nič ne da, se mi danes ne da niti pisat. Ja, no, morda le to, da smo v teh treh dneh, po praznikih v šoli garali in dobili za to tudi ocene. Ker pa se meni med prazniki ni dalo garati, so bile ocene tam nekje vmes. Sicer pa je leto, šolsko, še dolgo, tako, da se bom potrudil in izboljšal svoj uspeh. Odličen si ne želim biti, ker je to res eno samo garanje, prav zadnji tudi ne, ampak med srednjimi je pa prav fino. Zlata sredina mi je najbolj všeč.

Kako se pa vam zdi to moje razmišljanje in to, da se mi nič ne da? Je to normalno za dvanajstletnike ali ni?