hazard

pa bi bil čas, da spet kaj napišem.

A kje naj začnem, toliko tega se je dogajalo. Ja, nazadnje mi je zaškripalo v šoli, ker sem se začel izogibati domačim nalogam. Zame so bile počitnice predčasne, haha. In ni bilo druge, kot da se primem v roke, pravzaprav me je prijela v roke moja ta stara. Ta stari je vse prepustil njej. In bilo je huje kot “red čili peper”, saj sem se mogel učiti sto na uro, da sem nadoknadil moje predčasne počitnice.

No, in mi je zneslo. Razred sem uspešno končal. A potem sem res šel na počitnice v Kranjsko goro. Za deset dni. In imeli smo se božansko. A kaj, ko je tako malo trajalo.

In sedaj? Sedaj sem še vedno na počitnicah, ker sem “oglušel” na oba ušesa in kar mi moja dva stara naročita, najraje preslišim.

Itak bom moral delati za šolo. Še slaba dva tedna.

In to je to. Mrk, šmrk, saj bi raje bil kar na počitnicah.

chiili

curići

mazda zoom-zoom

čips

“rock n´ rool”

angelček

rap

disney

malo se bomo ja nasmejali

moj prvi video ,ki sem ga dal na mojo stran ocenite ga z 1 do 5

ac&dc

Spet sem jo zagodel. In si prislužil kazen. (Moja ta stara pravi, da je vzgojna, pa ta stari tudi, jaz pa mislim, da je bila bolj čistilna.)

Namreč, predvčerajšnjim sem prišel iz treninga nogometa. Ker je deževalo, sem bil ves moker. Pa ne samo jaz, tudi moja športna oprema za trening. Vse to sem imel v torbi, ki sem jo ob prihodu domov, kar odložil in pozabil nanjo. In odšel smrčat. Ni pa nanjo pozabila moja ta stara.

Ko sem včeraj prišel domov iz šole, me je čakala “vzgojna” kazen. Ker je ni bilo doma, moje ta stare, ta stari pa je vročičen ležal v postelji, sem na mizi dobil napotke moje ta stare. “Da si grem pospraviti sobo v nulo, drugače ne bo kosila”, mi je napisala na list papirja.

In sem šel. Ko je prišla domov, seveda, še ni bilo pospravljeno. In sem ostal brez kosila. “Stoj za svojimi dejanji”, mi je rekla. “Ne moreš tako ravnati s stvarmi. Glave nimaš samo za frizuro. Najprej daj vase, pa nase.”

Bližal se je večer, moj želodček se je začel oglašati, in ni bilo druge, kot pohiteti s pospravljanjem. Parkrat sem ji oznanil, da sem pospravil, pa je prišla v kontrolo. In rekla: “Postavi se na vrata, pa si oglej sobo, boš takoj videl, kaj še manjka, da bi bila pospravljena.” In sem se. In opazil, da sem bil med pospravljanjem površen. Takoj sem popravil, pospravil.

Ko je prišla zadnjič na ogled, je bila zadovoljna. Jaz pa tudi. (Ker sem imel res sobo pospravljeno v nulo, pa še jedel bom.)

In dobil sem večerjo na mizo. Samo zame mi jo je pripravila. (Ona itak ne je zvečer, ta stari pa je jedel neke malenkosti, ki mu jih je nesla v sobo.) Tako smo bili zvečer vsi zadovoljni.

In nauk te zgodbe: naredite takoj, kar imate narediti. Naslednjič je lahko prepozno. (Misel moje ta stare)

P.S.

Kosti sem glodal na koncu, da ne bo kdo mislil, da sem jedel kosti, haha…)

a sem imam toliko za učiti, da mi tastari sploh ne dovolijo zraven. Hja, tako je, ko misliš, da imaš za vse čas in odlašaš na kasneje. Moj moto je: “Ne naredi danes, kar lahko narediš jutri”. In ta jutri je danes. Pravzaprav je že ves teden, saj se bliža konferenca in pri enih dveh predmetih mi kar malo škriplje. Nisem dobro “podmazal”, zdaj pa imam. “Guljenje”. Ampak tista dva predmeta odpravim z levo roko. Raje v enem tednu skupaj, kot vse te mesece - vsak dan. Mah komu se da? Meni že ne. Bom pa sedaj nadoknadil tisti juti. (Imam dobre časovneopredelitve, a ne? Haha.)

No, da ne bom predolg, knjiga kliče, bom dal gor samo nekaj fotk. Od tu in tam.  Od tu, ko mi ni treba vsesti se za knjigo.     .  In predem se vsedem za knjigo. Naslednje so pa od tam,         , kjer mi ni treba nič misliti.

tudi danes ni minil, ne da bi se mi pripetila nevšečnost. Šli smo v skupini. Moški, kot se spodobi, naprej, ženske za nami. Ker pa sta me začela boleti kolena, sem od moške družbe izostal in čakal na ženski del ekipe. Ker pa te ekipe ni bilo od nikoder, sem se odločil, da nadaljujem sam pot proti vrhu. Nekdo me je celo vprašal, ali sem sam, pa sem odvrnil, da ne, ker so drugi malo naprej. In tako sem pogumno prišel sam na vrh, kjer je prvi del ekipe že pil vroč čaj.

Pa naj kdo reče, da nisem faca?

nič ne da…..Prazniki so bili zame “tumač” prekratki. . Res, da smo v tem času bili že marsikje na obisku, a najbolje mi je, ko gremo na pico. Pico obožujem. Na obiskih ponavadi izgledam običajno takole, ko pa čakam pico, se moj obraz čisto spremeni. In če ne bi videl fotk, sam sebi ne bi verjel, da je lahko to mogoče.

In ker se mi res nič ne da, se mi danes ne da niti pisat. Ja, no, morda le to, da smo v teh treh dneh, po praznikih v šoli garali in dobili za to tudi ocene. Ker pa se meni med prazniki ni dalo garati, so bile ocene tam nekje vmes. Sicer pa je leto, šolsko, še dolgo, tako, da se bom potrudil in izboljšal svoj uspeh. Odličen si ne želim biti, ker je to res eno samo garanje, prav zadnji tudi ne, ampak med srednjimi je pa prav fino. Zlata sredina mi je najbolj všeč.

Kako se pa vam zdi to moje razmišljanje in to, da se mi nič ne da? Je to normalno za dvanajstletnike ali ni?

če ti gori postelja.

Jaz “džek” kažem prijatelju Alenu “baterijo” z njegovim vžigalnikom v roki. In ker nisem pirotehnik, in nisem predvidel kaj se lahko zgodi, sem seveda to vžgal. Tako je pokalo, pokalo, pokalo, da je Alen zbežal iz sobe, jaz pa tudi, seveda, in zaprl vrata sobe. Ker je moja ta stara dobrega sluha, je takoj pritekla gor in priletela v oblak dima. Takoj je poklicala ta starega in on je z gasilnim aparatom v roki pogasil - požar - ki se je razširil po postelji.

Na srečo, mojo in vseh nas, se je kočalo samo z črnimi zidovi in zažganimi dekami. Pa čisto majčkeno opeklino na prstu.

Fantje, svetujem vam, da se s takimi stvarmi ne igrate v prostorih. Kar je pa največji absurd v vsem skupaj? Oba z Alenom sva gasilca, ampak v trenutku, ko ti poči “pod ritjo”, se ne spomneš niti kdo si.

P.S. Slikca je nastala, ko sva z Alenom prižigala sibirske lučke. (Potem pa bi kmalu bila SIbirija v moji sobi, če ne bi moja dva ta stara hitro reagirala.)

bom dal gor moje fotke v gasilski uiformi. Sicer zgleda tukaj čisto enostavno, v resnici pa tudi kaj delamo. Če ne drugega, pa na vajah. A ko bom večji, bom res pravi gasilec. Gasilci pa niti nimajo tako lahkega dela kot je videti.        

P.S. Gasilsko društvo Dekani naju je z Alenom poslalo Koper na predstavitev ” Prostovoljnega gasilskega društva Dekani”. V bistvu pa nas je veliko več takih, kot sva midva z Alenom.(Lahko se malo pohvalim, snemala nas je tudi TV Koper - Capodistria.)